Moj brat in računalniške igre, to je res za skupaj. Moj brat je deset let mlajši od mene, star je trinajst let in seveda je sedaj ravno v tem času, ko so mu igrice najbolj top, tudi meni so bile, ko sem bila v njegovih letih.

On, ko pride iz šole gre igrati igrice in jih kakšne tri ure igra ter se gre komaj potem učiti in narediti domačo nalogo. Saj je res, da ko igraš igrice ure kar minevajo. Spomnim se sama sebe, jaz sem bila nora na avtomobile in strelske igre in ure so minevale, samo čudila sem se kdaj so te štiri ure minile, če sem pa šla komaj igrati in sedaj vidim, da je moj brat popolnoma enak kot jaz, vendar kaj naj če nas igre tako zasvojijo. Saj čez par let, kakšnih pet, mogoče malo več mu bo pa tako minilo do igric kot je meni sedaj tudi.

Te pa te še zaigram kakšno igro ampak to res zelo redkokdaj. Včasih bolj kot ne samo zato, da si odpočijem svoje živce, ali pa če sem jezna, pod stresom, da se malo pomirim, odigram neko dobro igro in sem spet v elementu, vsa vesela kot sem bila prej. Veliko iger je pa res malce groznih, preveč krvi, vendar tako pač je.